Preden sprejmemo kakršnokoli odločitev o tem, kako bomo varčevali (in hkrati plemenitili) svoja sredstva, je potrebno pomisliti na več dejavnikov. Eden pomembnejših je, za kaj sploh varčujemo oz. kdaj želimo do teh sredstev dostopati. Ta vidik je relevanten iz preprostega razloga: če bomo denar potrebovali čez več let, si lahko privoščimo oblike varčevanj, ki bodo na dolgi rok ustvarile več donosa kot »bankovci v nogavici« ali bodo na dolgi rok davčno ugodnejša.

Različne vrste nalaganja sredstev pa pomenijo tudi različne obdavčitve premoženja oz. ustvarjenega presežka. Situacija je sledeča:

  • Varčevanje »v nogavici«

Denarja, ki ga hranimo doma, seveda nihče ne vidi. To pomeni, da se denar ne bo plemenitil, upoštevajoč inflacijo pa realno gledano celo izgubljamo. Pri tovrstnem varčevanju tudi davščin na ta denar ne bomo plačali. Denar je hitro dostopen – tudi morebitnim vlomilcem, zato poskrbite, da bo res dobro skrit in zaščiten.

Priporočilo: doma hranite zgolj denar, ki ga boste potrebujete za tekočo porabo.

  • Varčevanje na banki

Na banki lahko varčujemo na več različnih načinov. Če že imamo nekaj sredstev privarčevanih, se lahko odločimo za vezano vlogo oz. depozit, denar lahko z minimalno obrestno mero (v časih izjemno nizkih obrestnih mer običajno 0,01% letno) preprosto počiva na vašem varčevalnem računu, sklenete lahko tudi pogodbo postopnega varčevanja, kjer vam bo banka za vezavo 6 ali več mesecev ponudila vsaj nekaj malega višjo obrestno mero.

Na tak način hranjena sredstva so predmet davka od dohodka na obresti na depozite, po določilih Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Napoved za odmero davka mora vložiti zavezanec sam, če je v koledarskem letu dosegel več kot tisoč evrov obresti na depozite. Odmera davka na obresti je obdavčena po 25-odstotni stopnji. Davek se odmeri le od dela, ki presega 1.000 EUR: če ste v preteklem letu z obrestmi zaslužili 1.100 EUR, bo obdavčenih 100 EUR, plačali boste 25 EUR davka.

Priporočilo: na banki hranite svojo varnostno rezervo (do 6 mesečnih prihodkov) ali sredstva, ki bi jih potrebovali v naslednjih 5 letih.

  • Varčevanje v vrednostnih papirjih in vzajemnih skladih

Kadar je govora o investiranju in plemenitenju premoženja, v misli običajno najprej prikličemo vrednostne papirje, najpogosteje delnice. Mnogim to predstavlja zanimivo opcijo tudi zaradi številnih filmov o Wall Streetu, zgodbah o uspešnih investitorjih, ki so hitro obogateli…Precej varnejšo obliko investiranja, predvsem v smislu razpršenosti sredstev, predstavlja investiranje v vzajemne sklade. Za v obeh primerih ustvarjen »dobiček iz kapitala« je potrebno plačati dohodnino.

Kakšna tveganja predstavlja investiranje v delnice in na kaj moramo biti pozorni, je morda tema za kak drug zapis. Na kar bomo zaslužili na ta način, pa se v davčnem smislu gleda tako – primer: v letu 2020 smo se odločili za nakup delnic v vrednosti 1.000 EUR, v letu 2021 pa smo se te odločili prodati po višji ceni – 1.500 EUR. Razlika med nakupno in prodajno ceno – dobiček od vrednostnih papirjev – je predmet dohodnine od dobička od vrednostnih papirjev. Če smo lastnik vrednostnih papirjev do 5 let od nakupa, bo davek znašal 27,5%, in se bo nižal vsakih naslednjih 5 let lastništva. Na ustvarjeno razliko 500 EUR bomo v danem primeru plačali 27,5% davek, kar znaša 137,5 EUR.

Kot rečeno, se davčna stopnja z leti niža, naš dobiček pa bo neobdavčen, če bomo imetniki teh vrednostnih papirjev vsaj 20 let.

Čas od nakupaDavčna stopnja
Do 5 let27,5%
5 do 10 let20%
10 do 15 let15%
15 do 20 let10%
Več kot 20 let0%

Ves čas lastništva teh vrednostnih papirjev boste tudi upravičenec za dividende, kar predstavlja udeležbo v dobičku podjetja, če se podjetje seveda odloči za to potezo. Dividende so obdavčene po 27,5-odstotni stopnji. Če gre za podjetje iz Slovenije, davek plača podjetje ob izplačilu preostanka zneska na vaš račun. Ko torej podjetje odloči, da bo dividenda za lastništvo ene delnice 100 EUR, boste na račun prejeli 72,5 EUR. V primeru, da ste lastnik delnic tujega podjetja, boste prejem dividend morali prijaviti na FURS in davek naknadno poravnali sami.

  • Varčevanje v življenjskem zavarovanju

Z dotikanjem te teme marsikomu »vtiramo sol v rano«. V preteklosti je namreč prav na tem področju bilo največ spornih, neetičnih primerov prodaje, tako v Sloveniji kot v tujini. Tudi zaradi tega, z namenom zaščite potrošnika, je Evropski parlament v letu 2016 sprejel IDD direktivo, ki naj bi preprečila tovrstne prakse.

Vse skupaj pa ne pomeni, da ne gre za odličen način varčevanja in plemenitenja premoženja – prav nasprotno, a absolutno na daljši rok. Z razlogom se tako v tujini kot pri nas življenjska zavarovanja z varčevalno komponento uporablja kot enega od pokojninskih stebrov.

V preteklosti, v časih, ko obrestne mere niso bile negativne, je bilo življenjsko zavarovanje možno skleniti tudi na način, da je zavarovalnica jamčila za minimalen letni donos. Danes tovrstnih polic praktično ni več možno dobiti, ali pa so zajamčene obresti prenizke, da bi koga pritegnile. Večina polic je sestavljenih tako, da se vplačana premija investira v vzajemne sklade, ETF sklade ipd. Posredno torej preko zavarovalne police denar investiramo v instrumente, ki smo jih omenili v prejšnji točki. Kaj je torej razlika med zavarovalno polico in direktnim vplačilom v vzajemni sklad?

Z davčnega vidika je zavarovalna pogodba predmet celo dveh davkov, ki pa se jima, če ravnamo pravilno, lahko v celoti izognemo. Varčevanje v zavarovanju je lahko – kot vzajemni skladi – predmet davka na kapitalski dobiček, obenem pa je obdavčeno tudi z 8,5% davkom od prometa zavarovalnih poslov. Oba davka pa odpadeta v primeru, da do prekinitve varčevanja pride po 10 ali več letih od sklenitve, kar bi tudi moral biti cilj ob sklepanju tovrstnih zavarovanj. Plačila davka pa so oproščena vsa vplačila, ki smo jih v tem obdobju opravili oziroma celoten privarčevan znesek in ne zgolj tisto izpred 10 let.

Za lažjo predstavo še grafični prikaz: